28. september 2010

Izlet v neznano

Izlet v neznano je prestavljen iz 2.10.2010 na 24.10.2010.
Kot vedno, bo tudi tokrat organiziran avtobus. Zato se vsi zainteresirani prijavite do 18.10.2010 Stanetu Dvanajščaku na tel.041 514-397. Vse informacije o izletu (razen cilja) boste zvedeli ob prijavi.

Se vidimo na izletu!

11. september 2010

Prireditev: 30 let PD Blagajana

11.9.2010 je na Ravneku nad Polhovim Gradcem potekala prireditev ob 30letnici Planinskega društva Blagajana, Polhov Gradec.
Z državno himno, ki jo je zapela Lara Košir, se je pričel uradni del prireditve. Prireditev je povezovala Barbara Rednak Robič. Začela je z besedami: "Ko goro pobožaš, nekaj v tebi se kot čudež zgodi, da prijatelja sta se ti zazdi. Vendar ne pusti se zapeljati, najprej jo moraš dodobra spoznati"


Potem je vse prisotne je pozdravil predsednik društva Stane Dvansjščak.

Barbara je nadaljevala: " Odkrivanje je nekaj čudovitega. Je dogodivščina, ki ji ni podobne. Enkratno je kot gora in vse gore na svetu, ki čakajo na nas. Čakajo, da nam razkrijejo svoje skrivnosti."

Gospod Ivan Polajnar je opisal razvoj PD Blagajana v 30 letih


Veseli smo bili, da je bil med nami tudi župan občine Dobrova-Polhov Gradec, gospod Lovro Mrak, ki nam je namenil nekaj spodbudnih besed.


"Njih jezik je pesem, njih pesem vriskanje in njih gibanje ples". S temi besedami je Barbara napovedala folklorno skupino Grof Blagaj iz Polhovega gradca.


V imenu Planinske zveze Slovenije je prireditev pozdravil predsednik MDO Notranjske gospod Marko Goršič.


Naš zbornik, imenovan "Naša pot" nam je podrobno predstavila gospa Milka Bokal, ki je zbornik tudi uredila in jezikovno pregledala.


Sledila je podelitev zahval in priznanj PD Blagajana.
Zahvale so dobili: Milka in Drago Bokal, OŠ Polhov Gradec in GRS Ljubljana
Priznanja so bila podeljena: Rajku Škrlju, Tonetu Jankovcu, Ludviku Rusu, Stanetu Dvanajščaku in PGD polhov Gradec
Anica Koprivec je leta 1998 podarila društvu parcelo. Zato smo se ji planinci tokrat ponovno zahvalili in ji izročili šopek cvetja
.


Gospod Marko Goršič je podelil Knafelčevo priznanje Igorju Galiču,


Ani Kavčič in Mariji Dvanajščak pa bronasti častni znak PZS


Barbara: "Najbolj imenitni čeveljci za sprehode čakajo, da bodo šli na sprehod. Kar naprej sprašujejo: Kje so nožice, ki nas bodo vzele s seboj?" Igrico so nam predstavili najmlajši planinci.


Prijazne besede o prijateljstvu in sodelovanju med našim društvom in PD Medvode je
izrekel predsednik PD Medvode Brane Stropnik. Ob tem nam je podaril sliko s posvetilom. Hvala.



Za lepo rojstnodnevno tortico je poskrbela naša"Silvika".

Prireditev smo nadaljevali ob zvokih ansambla Jurčki, golažu, za katerega je poskrbel Mare in sladicah, za katere so poskrbele planinke.


Hvala vsem, ki ste se odzvali našemu vabilu, saj ste nam s tem izkazali zaupanje in PD Blagajana vlili novih moči, da bo še delovalo v svojem prostoru.

Fotogalerija:

08. september 2010

Mini tabor in maksi razpoloženje


Tokrat res v nekoliko skrčeni tridnevni obliki, blizu vseh in vsega, pa vseeno dovolj daleč, da se nismo dali motiti, nabito z otroško energijo, smehom, veselim razpoloženjem in sklepnim sloganom: drugo leto spet! Naj vas te slike spomnijo na naš junijski mini tabor, za ostale pa v vednost, kako smo se imeli fajn!

Mentorica Nina Bagar

Fotogalerija 21.6.2010
Fotogalerija 22.6.2010
Fotogalerija 23.6.2010

V Turčijo na lov za 5.137 metri


Pa mi je res lanski treking po indijski Himalaji prišel do živega. In to tako, da sem v zadnjem taboru rekla: »Drugo leto bo spet!« Pa naj potiho povem, da bi skoraj veljalo zarečenega kruha se največ poje. Maja letos sem si namreč grdo zvila gleženj, bila imobilizirana z gipsom, ampak je očitno želja bila močnejša in premagala staro slovensko vražo. Ker so lani denarčki kar dobro pošli, sem se letos odločila, da naredim podvig v drugačni obliki. Kot prva (tisti dan ;)) sem prilezla na vrh turškega Ararata in dočakala sončni vzhod ter senčno piramido, ki jo ustvarja samo ta mogotec s 5137 metri nadmorske višine, s pogledom na Iran in Armenijo. Vrh v večnem snegu in mrazu, vendar obdan s sončno svetlobo, ki jo le redko nudi ta osamelec sredi puste pokrajine. Puste samo zato, ker je pogled na Ararat tako veličasten in edinstven. Vse ostale skrivnosti pa naj vam povejo slike same.

Fotogalerija

Nina Bagar

05. september 2010

Snježnik 1506m, Risnjak 1528m

Ko sem lansko leto opisovala pot na Bele stene, sem napisala: hodili smo gor, pa dol, pa gor, pa dol, pa...Tako je pač pogorje v Gorskem Kotorju. In letos ni bilo nič drugače.

Nacionalni park Risnjak leži v gorskem Kotorju in je bil zaradi svojih zanimivosti in lepot leta 1953 uvrščen na listo zaščitenih področij.

Ob smučišču Platak, na višini cca 1200m smo pričeli z našim pohodom.

Začeli smo počasi, po makadamski cesti

potem pa vedno bolj navzgor

do koče tik pod vrhom. Koča je žal zaprta, zapuščena in čaka na boljše čase.

Od koče do vrha na 1506m smo morali malo poplezati.

Bili smo v ta pravih hribih. To dokazujejo tele planike, ki se razkazujejo tik nad kočo ob poti na vrh.

Na vrhu Snježnika smo si privoščili počitek, lep pa je bil tudi razgled na Kvarnerski zaliv, na naš Snežnik, Učko....

Pot od Snježnika do Velikega Risnjaka pa je eno samo žaganje....gor, dol, gor, dol...po gozdu, po skalah, po cesti, po stezicah...

malo navzdol....

pa navzgor...

spet dol...

in gor...

mimo koče smo jo mahnili direktno na vrh

Tik pred vrhom nas je hotel preplašiti dež, a se nismo dali. Potem je ta isti oblak poslal še sodro (mogoče točo-to bodo raziskali strokovnjaki, saj je Herman odnesel en primerek ledene kroglice na inštitut za...). Tudi ta nas ni preplašila, zato je oblak odnehal in šel drugam. Mi pa do koče
potem seveda spet navzdol...

Ker se nismo zedinili, ali je bila sodra ali toča smo pospravili nahrbtnike in odtavali v dolino. Kako smo si želeli, da bi Maksu uspelo najti cesto,katero prečka planinska pot na Platak. A telefoni niso delali, tako da zveze med nami in Maksom ni bilo.

Da je bil danes z nami "tisti od zgoraj" smo ugotovili pri tem kozolčku. Samo minutko po tem, ko smo prispeli do tu, je prihrumel do nas Maks s kombijem. Prišparal nam je več kot uro hoje v dolino.

Seveda smo morali to pridobljeno uro nekako potrošiti....in ni bilo težko. V planinskem domu na Platku pa nas tudi niso odslovili, saj imajo radi kune in eure.

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko in Jerca Škrlj

Še fotogalerija: Klikni tukaj