21. oktober 2012

Utrinki iz Pavletovega pohoda


 Kljub megli se je pred šolo zbralo veliko pohodnikov, med njimi tudi veliko otrok.

Po krajšem govoru o utrinkih iz Pavletovega življenja,

Eden teh pohodov se mi je zlasti močno vtisnil v spomin. Bil jej lep sončen dan in naša četica, oče, mama in štirje otroci, smo premagali že dobršen del Strmice, ko je bilo treba prečkati globok in strm skalnat plaz, da smo lahko prišli na drugo stran, od koder je vodila pot na vrh Grmade. Prek plazu je vodila komaj vidna stezica, na več mestih od dežja in erozije povsem razdrta. Drug za drugim smo se prebijali preko težavnih mest, držeč se za roke. Ko sem naredila dolg korak čez del stezice, ki ga je osnesla voda, se mi je z noge zmuznil čevelj in se s čedalje večjo hitrostjo skotalil navzdol po plazu. Odrevenela sem od strahu, navzdol se nisem upala niti pogledati. Tedaj je padla komanda - po čevelj bo šel Pavle. Nič se ni obotavljal - kot da je to njegovo vsakdanje opravilo, je kot gams spretno splezal po strmih skalah kakih trideset metrov navzdol, pobral čevelj in se prav tako spretno vrnil k nam. Vsi smo zadrževali dih, dokler ni zopet stal na trdni poti.

To so bili verjetno njegovi prvi raztežaji, pri sedmih letih, po moji krivdi. Kdo ve, morda se je že takrat navdušil za plezanje, čeprav je minilo še dvakrat toliko let, da je začel plezati zares. Vem samo, da je takrat v mojih očeh zelo zrasel, zdel se mi je resnično pogumen, spreten in neustrašen.

Ko ob nedeljah običajno namenim svoj korak proti Grmadi, se zalotim, kako prisluhnem v pričakovanju, da se bo Pavle, tako kot nekoč, v lahkotnem teku nenadoma pojavil izza ovinka in me vprašal: "A greš na Grmado?"   Odlomek iz knjige Pavle Kozjek, napisala Urša Kozjek


 smo odšli proti Pavletovi domačiji,

 kjer so nas Pavletovi najbližji sorodniki prijazno pogostili


Pot je bila na nekaterih mestih kar zahtevna
Pohod smo zaključili pri sv.Uršuli, kjer je bila maša v Pavletov spomin.

Organizacija: PD Blagajana