IZLET NA DOBRČO
V nedeljo, dne 23. 9. 2012, smo »Vesele planinke« obiskale
1634 m visok vrh Dobrčo, ki leži med Begunjami in Tržičem. Dobrčo imenujejo
tudi »balkon Gorenjske«, saj zajema pogled na vso Gorenjsko.
Sedaj že stalna lokacija našega zbirališča je postala pri Silvi. V našo družbo smo sprejele »veselega planinca Janeza«, da ne bi bil »Herman« osamljen v ženskem svetu. Na Dobrčo smo se podali z Bistriške planine, kjer smo pustili avtomobile. Vreme zjutraj ni kazalo nič kaj lepe slike, podile so se megle, jasen in lep razgled smo imeli le v mislih. Po dokaj široki in hudo strmi poti smo nadaljevali do Lešanske planine, ki jo je že zapustila živina, kar je povzročilo občutek, da je planina »izgubila življenje«.
Zelo veseli smo bili srečanja s planincem, ki se je vračal z Dobrče in nas je spodbudil z besedami, da imamo pred seboj samo še eno strmino, nato pa pridemo na skoraj ravno pot. Na vrhu smo se okrepčili in slikali, vendar jasnega razgleda še vedno ni bilo. Iz daljave se je že slišala glasba, ki je prihajala iz koče na Dobrči - tam je bila prireditev ob zaključku planinske sezone, saj je sedaj koča odprta le ob vikendih. Pri koči je bilo zelo veselo, za kar so poskrbeli Veseli Begunjčani in pevka Tanja Žagar. Vzdušje je bilo prešerno, usmililo se nas je tudi sonce in nas pozdravilo v vsej svoji veličini. Pravijo, da je treba zapustiti kraj takrat, ko je najlepše, zato smo to storili tudi mi. Še dolgo od koče nas je spremljala glasba in s tem je bil tudi korak lahkotnejši ter živahnejši.
Na koncu našega izleta pa ne sme manjkati pozno kosilo ali zgodnja večerja - na jedilniku so bile ribe. Da smo se imeli lepo nam kažejo slike, ki ne lažejo.
Vesele planinke
Sedaj že stalna lokacija našega zbirališča je postala pri Silvi. V našo družbo smo sprejele »veselega planinca Janeza«, da ne bi bil »Herman« osamljen v ženskem svetu. Na Dobrčo smo se podali z Bistriške planine, kjer smo pustili avtomobile. Vreme zjutraj ni kazalo nič kaj lepe slike, podile so se megle, jasen in lep razgled smo imeli le v mislih. Po dokaj široki in hudo strmi poti smo nadaljevali do Lešanske planine, ki jo je že zapustila živina, kar je povzročilo občutek, da je planina »izgubila življenje«.
Zelo veseli smo bili srečanja s planincem, ki se je vračal z Dobrče in nas je spodbudil z besedami, da imamo pred seboj samo še eno strmino, nato pa pridemo na skoraj ravno pot. Na vrhu smo se okrepčili in slikali, vendar jasnega razgleda še vedno ni bilo. Iz daljave se je že slišala glasba, ki je prihajala iz koče na Dobrči - tam je bila prireditev ob zaključku planinske sezone, saj je sedaj koča odprta le ob vikendih. Pri koči je bilo zelo veselo, za kar so poskrbeli Veseli Begunjčani in pevka Tanja Žagar. Vzdušje je bilo prešerno, usmililo se nas je tudi sonce in nas pozdravilo v vsej svoji veličini. Pravijo, da je treba zapustiti kraj takrat, ko je najlepše, zato smo to storili tudi mi. Še dolgo od koče nas je spremljala glasba in s tem je bil tudi korak lahkotnejši ter živahnejši.
Na koncu našega izleta pa ne sme manjkati pozno kosilo ali zgodnja večerja - na jedilniku so bile ribe. Da smo se imeli lepo nam kažejo slike, ki ne lažejo.
Vesele planinke