Planinsko društvo Blagajana

vV nedeljo, 28. oktobra, se je avtobus članov polhograjskega planinskega društva podalo na izlet v neznano. Vodstvo izleta se je spretno izognilo slabemu vremenu, ki se je od deževnega dopoldneva preobrnilo v oblačno popoldne. Tradicionalno ugibanje, kam gremo, je bilo letos poenostavljeno v skupinsko poizvedovanje, pri čemer je bilo omenjeno skrajno obrobje Karavank, kralj, ki ni kralj in vožnja s plovilom, ki ni ladja. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da gremo v opuščeni rudnik svinca in cinka Mežica in da se nas bo večina prvič peljala s splavom po Dravi . Opis težkega dela, ki ga je z rahlo zastrtim otožnim občutkom, da je vse preteklost, pripovedoval vodič, ki je bil delavec v njem, je na vse napravil močan vtis. Nepoučenemu je težko dojeti, kako je mogoče delati v takem prahu, da človeka ne vidiš in da je njegovo prisotnost mogoče zaznavati le skozi motno luč rudarske svetilke. Ob posameznih postajah smo poslušali tudi zvočne posnetke dela, seveda na precej manjši ja...

Na ogledno turo na Galetovec nas je odšlo kar 7 pohodnikov. Še dobro da smo šli, saj je poti po Pokljuki naskončno veliko in prav hitro lahko zgrešiš. Z markacijami pa so tako skromni, da skoraj niso omembe vredne. Verjetno domačini res poznajo poti, za nekoga, ki pa se tu znajde prvič, pa ni ravo enostavno. Tudi mi smo kar malo ovinkarili. Na cilj smo prišli še kar po direktni poti, v dolino smo pa malo zašli. Ampak konec dober....vse dobro. Pot smo začeli v Bohinjski Beli in si najprej ogledali slap Iglico. slap Iglica Potem smo se povzpeli nad slap, od koder je lep razgled na dolino okrog Bohinjske Bele. Pot smo nadaljevali mimo ranča Tavra in mimo planine Slamniki. Pot proti vrhu je bila kar naporna, saj je po teh gozdovih pred kratkim vihar porušil zelo veliko drevja, tako da nam je plezarija preko debel pobrala veliko časa in energije. cvetoče trobentice 12. oktobra pred partizanskim spomenikom na vrhu pogled z vrha na Blejsko jezero in Karavanke Na poti v dolino smo šli mimo mno...

Menda velja nanapisano pravilo, da se gre v hribe v vsakem vremenu, saj se ti lahko le tako dogodi, da imaš kdaj sonce. Tokrat ga ni bilo. Bilo pa je veliko megle in oblakov. Ampak.... bo pa naslednjič boljše. Na vrhu smo bili, zaradi megle pa se nismo izgubili, veter pa nas ni odpihnil. pa je res videt, da je bilo nekaj megle Z os.avtomobili smo se zapeljali nad Javorniški rovt, od tu pa peš mimo Pustega rovta na Sedlo Kočna 1469m. Pot smo nadaljevali po lepi panoramski poti (panoramo bomo prišli pogledat drugič, ko ne bo megle) do Belške planine, kjer smo se malo okrepčali in nabrali moči za naprej. Nadaljevali smo po poti proti Zijalki, nekje na sredini smo skrenili levo, ter po zanimivi dolini prišli do meje z Avstrijo. .....po dolini jezer in vrtač Od tu po graničarski poti, ki poteka po grebenu Struške, smo se povzpeli na Veliki vrh 1944m. ....na vrhu....zopet v megli in vetru Z vrha smo se po direktni poti vračali mimo Belške planine, do avtomobilov in domov. ......tudi za už...

Prvi dan Kaj nej rečem, hja, sm bl redkobesedn človek. No, 3ure pa pol smo se vozil z avtobusom, u bistvu tik pred koncem smo vidl Bohinjsko jezero, sam je blo kr mal kruto; mi tm skuhani v avtobusu, eni se pa tm namakajo v vodi, pa uživajo. No uglavnem, hodil smo nekej časa u hrib, da smo pršli do koče. Tam smo se ugnezdil v sobe. Razpakiral smo svoje stvari, pa še pogovarjal smo se zravn tko, da je večerja pršla zlo hitr. Želodce smo hitr nafilal, k smo bli kr dost lačn. Pol smo bli do spanja u sobah, tko da smo še mal bl uredil svoja bivališča, pol pa ……… zzzzz. Drugi dan Dons smo se ob 7.00 zbudil, se oblekl, pa zrihtal za zajtrk. Jedl smo viki kremo al pa marmelado (po želji). Pol smo pa vzel svoje ruzake, kamor smo dodal še pelerine al pa anorake. Obul smo gojzerje, pa hajdi na turo! Aja, šli smo na Krstenico. Gor smo hodil počas, pa z užitkom. Vmes nas je osvežila pršujoča deževnica, sam smo bli ravn pod zavetjem gozdnih dreves. Dež je ponehal in šli smo na vrh. Tm smo v eni od ...