PO POTI SPOMINA IN TOVARIŠTVA

"ZELENI PRSTAN" ALI PO POTI SPOMINA IN TOVARIŠTVA

Uf, mi je odleglo! Prva sem bila na zbirnem mestu. Ko pa sem glavo obrnila levo in desno, sem v bližnjem parkiranem avtomobilu zagledala dvoje iskrivih učk, ki so nestrpno čakale ta sobotni dan. Pa se ne bom mogla pohvaliti s svojo točnostjo. Takoj za tem sem za hrbtom slišala otroški smeh, na drugi strani vesel pozdrav in kar naenkrat je okrog mene bila zbrana vsa množica predvsem malo mlajših planincev. Na koncu pa še pikica na i. Vodja našega pohoda. Ha, zadnji! Vendar se Stane ni preveč sekiral. Preštel je svojo četico in jo pospremil na avtobus za Ljubljano.

Kakšno doživetje za naše malčke! To pa še ni bilo vse. V Ljubljani smo se presedli na mestni avtobus in se skozi center peljali do izhodišča našega pohoda. "Poštemplali" smo še knjižice in jo poskočno mahnili na Golovec. Komaj smo naredili nekaj poštenih korakov, se je že oglasil Gašper: "Lačen!" Njegov želodček je dal signal. In takoj za njim še vsi ostali. Kaj smo hoteli drugega, kot vztrajati do vrha, potem pa takoj malica. Po slastnih sendvičih iz nahrbtnika pa naprej.

Skoraj vsak, ki smo ga srečali na poti, nas je ustavil z besedami: "Joj, kolk ste luštni!", ali pa: "Poglej našo prihodnost!", ali pa: "Na mladih svet stoji!". Na drugi strani hriba nas je čakalo še eno presenečenje, za katerega smo izvedeli že takoj v ponedeljek. Fotografsko oko nas je ujelo v objektiv in tako je naša fotografija našla prostor v časopisu Delo. Ponosno smo korakali naprej do postaje mestnega avtobusa, ki nas je popeljal do Ljubljanske tržnice. V sončnem vremenu smo se sprehodili med stojnicami, čez Tromostovje, mimo Prešernovega spomenika, do Nazorjeve ulice in na sladoled. Privoščili smo si kar dve kepici! Joj, kako je bil dober.

Že rahlo utrujeni smo stopicljali naprej do Name, mimo Cankarjevega doma do Tobačne tovarne, kjer smo počakali na avtobus za Polhov Gradec. V zibajočem ritmu avtobusa so se majhne učke kar same po sebi zapirale. In če bi se peljali še kakšen kilometer dlje, bi naši nadobudni planinci že sanjali sladke sanje. Tako pa jih je predramilo veselje, ko so na postaji zagledali svoje starše. Za konec še pozdrav do naslednjega podviga.

Prispevek: Mentorica
Nina Bagar