Planinsko društvo Blagajana

Izlet v neznano je prestavljen iz 2.10.2010 na 24.10.2010 . Kot vedno, bo tudi tokrat organiziran avtobus. Zato se vsi zainteresirani prijavite do 18.10.2010 Stanetu Dvanajščaku na tel.041 514-397. Vse informacije o izletu (razen cilja) boste zvedeli ob prijavi. Se vidimo na izletu!

11.9.2010 je na Ravneku nad Polhovim Gradcem potekala prireditev ob 30letnici Planinskega društva Blagajana, Polhov Gradec. Z državno himno, ki jo je zapela Lara Košir, se je pričel uradni del prireditve. Prireditev je povezovala Barbara Rednak Robič. Začela je z besedami: " Ko goro pobožaš, nekaj v tebi se kot čudež zgodi, da prijatelja sta se ti zazdi. Vendar ne pusti se zapeljati, najprej jo moraš dodobra spoznati" Potem je vse prisotne je pozdravil predsednik društva Stane Dvansjščak. Barbara je nadaljevala: " Odkrivanje je nekaj čudovitega. Je dogodivščina, ki ji ni podobne. Enkratno je kot gora in vse gore na svetu, ki čakajo na nas. Čakajo, da nam razkrijejo svoje skrivnosti." Gospod Ivan Polajnar je opisal razvoj PD Blagajana v 30 letih Veseli smo bili, da je bil med nami tudi župan občine Dobrova-Polhov Gradec, gospod Lovro Mrak, ki nam je namenil nekaj spodbudnih besed. "Njih jezik je pesem, njih pesem vriskanje in njih gibanje ples" . S temi be...

Tokrat res v nekoliko skrčeni tridnevni obliki, blizu vseh in vsega, pa vseeno dovolj daleč, da se nismo dali motiti, nabito z otroško energijo, smehom, veselim razpoloženjem in sklepnim sloganom: drugo leto spet! Naj vas te slike spomnijo na naš junijski mini tabor, za ostale pa v vednost, kako smo se imeli fajn! Mentorica Nina Bagar Fotogalerija 21.6.2010 Fotogalerija 22.6.2010 Fotogalerija 23.6.2010

Pa mi je res lanski treking po indijski Himalaji prišel do živega. In to tako, da sem v zadnjem taboru rekla: »Drugo leto bo spet!« Pa naj potiho povem, da bi skoraj veljalo zarečenega kruha se največ poje . Maja letos sem si namreč grdo zvila gleženj, bila imobilizirana z gipsom, ampak je očitno želja bila močnejša in premagala staro slovensko vražo. Ker so lani denarčki kar dobro pošli, sem se letos odločila, da naredim podvig v drugačni obliki. Kot prva (tisti dan ;)) sem prilezla na vrh turškega Ararata in dočakala sončni vzhod ter senčno piramido, ki jo ustvarja samo ta mogotec s 5137 metri nadmorske višine, s pogledom na Iran in Armenijo. Vrh v večnem snegu in mrazu, vendar obdan s sončno svetlobo, ki jo le redko nudi ta osamelec sredi puste pokrajine. Puste samo zato, ker je pogled na Ararat tako veličasten in edinstven. Vse ostale skrivnosti pa naj vam povejo slike same. Fotogalerija Nina Bagar

Ko sem lansko leto opisovala pot na Bele stene, sem napisala: hodili smo gor, pa dol, pa gor, pa dol, pa...Tako je pač pogorje v Gorskem Kotorju. In letos ni bilo nič drugače. Nacionalni park Risnjak leži v gorskem Kotorju in je bil zaradi svojih zanimivosti in lepot leta 1953 uvrščen na listo zaščitenih področij. Ob smučišču Platak, na višini cca 1200m smo pričeli z našim pohodom. Začeli smo počasi, po makadamski cesti potem pa vedno bolj navzgor do koče tik pod vrhom . Koča je žal zaprta, zapuščena in čaka na boljše čase. Od koče do vrha na 1506m smo morali malo poplezati. Bili smo v ta pravih hribih. To dokazujejo tele planike, ki se razkazujejo tik nad kočo ob poti na vrh. Na vrhu Snježnika smo si privoščili počitek, lep pa je bil tudi razgled na Kvarnerski zaliv, na naš Snežnik, Učko.... Pot od Snježnika do Velikega Risnjaka pa je eno samo žaganje....gor, dol, gor, dol...po gozdu, po skalah, po cesti, po stezicah... malo navzdol.... pa navzgor... spet dol... in gor... mimo koče s...