Po Banjški planoti iz Lokovca na Lašček



 V nedeljo, 2. marca, smo se planinci PD Blagajana odpeljali na Primorsko. Naš cilj je bila Banjška planota in njen najvišji hribček Lašček s 1071 metri. Da je to skopa zemlja, smo predvidevali že po prvem zanimivem prizoru, ko smo zavili na samoten svet severno od Nove Gorice. Ob cesti so se v majhni čredi pasli oslički. Saj so bili lepi, a po imovitosti pač ne morejo tekmovati s konji. Takemu prvemu vtisu so botrovali še naslednji. V Lokovcu smo od zavzetega turističnega vodiča izvedeli o preteklosti te samotne planote. Nekdaj so to bili obljudeni in naseljeni kraji. Kraški svet sicer ni dajal veliko kruha, a puščobo zemlje sta dopolnjevali oglarstvo in kovaštvo. Bukovi gozdovi so to omogočali. Pojav kovaštva pa je bolj skrivnosten, domnevno pa je na to vplivala bližina Benetk in vpliv kroparskih kovačev. Tako se te vasi v preteklosti niso borile z revščino, kar se še danes kaže v številnih velikih, a žal opuščenih hišah, katerih znak imovitosti so tudi lepo oblikovani portali. Da je bila naseljenost velika, kaže tudi precej velika cerkev sv. Petra in Pavla sredi vasi. V stavbi na desni je krajevni muzej s še pravo kovačijo ter slikovnim gradivom in predmeti iz preteklosti planote.


To je ena od številnih opuščenih hiš v Lokovcu, ki je tako razpotegnjena vas, da je od prve do zadnje hiše kar tri ure hoda. Pot ni bila naporna, vila se je sicer »malo doli in malo gori«. Sonce je bilo že prijetno toplo, tudi burje nevajenim Kranjcem je bilo prizaneseno. Prav lep dan za raziskovanje skritih kotičkov domovine.


Tudi ta enonadstropna hiša je bila včasih dom številni družini, zdaj sameva. Morda bodo potomci tistih, ki so še zagledali luč sveta v njej, prišli za konec tedna, se za kratek čas odpočili od mestnega hrupa, potem pa jih bo spet vsrkalo življenje, ki je bilo v času, ko je bila hiša še polna otroškega vrišča, popolnoma drugačno. A okna so skrbno zagrnjena, tudi vrata so dodatno zavarovana. Mogoče pa nekje le tli skrb za ta nekdanji dom. Da bi le oživel!


Kako spretna je morala biti gradbeniška roka, se vidi iz tega portala. Materiala za gradnjo ni bilo treba iskati. Bil je tako rekoč na dosegu roke. In kamni se niso razmajali. Kakšno vezivo jih neki veže, da stena še po desetletjih kljubuje času, vremenu, kraški burji in snežnim metežem. Zime so v teh krajih kar hude, naš korak je moral biti previden; zemlja je bila ponekod še zmrznjena.


Na Lašček se je bilo nekje treba prebiti tudi čez take naravne ovire. Ni jih bilo veliko, a so le bile dokaz, da so bili gozdovi pomemben del družinskega imetja. Mladini, ki je lahkega koraka skakljala na začetku, seveda ta debela debla niso bila nobena ovira.


Lašček se ne baha z veliko nadmorskimi metri, a razgled je bil prav veličasten. Triglav se je kazal na obzorju, levo od njega Kanin, pred njim Matajur, na desni bohinjske gore, na drugi strani pa Sveta Gora in v daljavi bi se moralo svetlikati morje.


Tole je pa nadobudna mladina PD Blagajana. Zasluži, da jih ovekovečimo na fotografiji pred skupno gasilsko fotografijo. Dvoje si lahko opazoval. Nobenega stokanja o težki poti in njihovo družabnost, nič si niso nasprotovali, nič prepirali. Kulturni del v muzeju pa so nadomestili z žoganjem na bližnjem igrišču. Pomembno je gibanje, ki prinaša zdravje. Kultura še pride!


Gasilska slika na vrhu Laščka. Veliko nas je bilo. Zbrani smo okrog vodje, Rajka, kot se spodobi, Jerca pa v fotografski akciji. Sonce je bilo ravno prav toplo, pot suha, sem pa tja postlana z listjem, razgled po naši Sloveniji pa jasen in daljen, družba pa tudi vesela. Kaj še hočemo več!


Turistični vodič nam je predlagal, da pogledamo njihov muzej. Ni bil vsiljiv, na obrazu pa se mu je poznalo, da je bil vesel naše pritrditve. Pa še kovača nam je pripeljal. Ta je v pravcati kovačiji navdušeno govoril o svojem delu, nam v živo pokazal, kako se s kovaškim kladivom oblikujejo žeblji, beseda mu je tekla iz izkušenj in z veliko željo prikazati svoj kraj zanimiv in privlačen.


 Med vsakovrstnimi kovaškimi predmeti so bili svedri, klešče, žeblji vseh vrst in velikosti, izstopal pa je fovč, ki ga rabijo za obrezovanje vinske trte. A to niso samo funkcionalni predmeti, tudi na lepotno oblikovanost so gledali. Okrasili so rezilo in tudi ročaj.


Kovaški meh je bil nepogrešljiv pri kovaškem delu. Ob stiskanju in raztegovanju iz njega piha zrak, potreben za gorenje ognja na ognjišču. Veliko nas ga je prvič videlo.


Tla muzejske hiše v Lokovcu, te odročne vasi, krasi pravi pravcati mozaik. Zlepa se kaj takega ne najde v privatni hiši! Roža, narejena iz množice kamenčkov, pomenljivo priča o imovitosti lastnika te hiše. Kakšne želje si je izpolnil z njim?! Zagotovo veliko osebno predanost svojemu kraju in rodbini. To sta kazala tudi oba domačina sogovornika. Vredno posnemanja. Lep dan je bil!

Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj

Komentarji