Po Banjški planoti iz Lokovca na Lašček
To je ena od številnih opuščenih hiš v
Lokovcu, ki je tako razpotegnjena vas, da je od prve do zadnje hiše kar tri ure
hoda. Pot ni bila naporna, vila se je sicer »malo doli in malo gori«. Sonce je
bilo že prijetno toplo, tudi burje nevajenim Kranjcem je bilo prizaneseno. Prav
lep dan za raziskovanje skritih kotičkov domovine.
Tudi ta enonadstropna hiša je bila včasih dom
številni družini, zdaj sameva. Morda bodo potomci tistih, ki so še zagledali
luč sveta v njej, prišli za konec tedna, se za kratek čas odpočili od mestnega
hrupa, potem pa jih bo spet vsrkalo življenje, ki je bilo v času, ko je bila
hiša še polna otroškega vrišča, popolnoma drugačno. A okna so skrbno zagrnjena,
tudi vrata so dodatno zavarovana. Mogoče pa nekje le tli skrb za ta nekdanji
dom. Da bi le oživel!
Kako spretna je morala biti gradbeniška roka,
se vidi iz tega portala. Materiala za gradnjo ni bilo treba iskati. Bil je tako
rekoč na dosegu roke. In kamni se niso razmajali. Kakšno vezivo jih neki veže,
da stena še po desetletjih kljubuje času, vremenu, kraški burji in snežnim
metežem. Zime so v teh krajih kar hude, naš korak je moral biti previden;
zemlja je bila ponekod še zmrznjena.
Na Lašček se je bilo nekje treba prebiti tudi
čez take naravne ovire. Ni jih bilo veliko, a so le bile dokaz, da so bili
gozdovi pomemben del družinskega imetja. Mladini, ki je lahkega koraka
skakljala na začetku, seveda ta debela debla niso bila nobena ovira.
Lašček se ne baha z veliko nadmorskimi
metri, a razgled je bil prav veličasten. Triglav se je kazal na obzorju, levo od
njega Kanin, pred njim Matajur, na desni bohinjske gore, na drugi strani pa
Sveta Gora in v daljavi bi se moralo svetlikati morje.
Tole je pa nadobudna mladina PD Blagajana.
Zasluži, da jih ovekovečimo na fotografiji pred skupno gasilsko fotografijo.
Dvoje si lahko opazoval. Nobenega stokanja o težki poti in njihovo družabnost,
nič si niso nasprotovali, nič prepirali. Kulturni del v muzeju pa so
nadomestili z žoganjem na bližnjem igrišču. Pomembno je gibanje, ki prinaša
zdravje. Kultura še pride!
Gasilska slika na vrhu Laščka. Veliko nas je bilo.
Zbrani smo okrog vodje, Rajka, kot se spodobi, Jerca pa v fotografski akciji. Sonce
je bilo ravno prav toplo, pot suha, sem pa tja postlana z listjem, razgled po
naši Sloveniji pa jasen in daljen, družba pa tudi vesela. Kaj še hočemo več!
Turistični vodič nam je predlagal, da
pogledamo njihov muzej. Ni bil vsiljiv, na obrazu pa se mu je poznalo, da je
bil vesel naše pritrditve. Pa še kovača nam je pripeljal. Ta je v pravcati
kovačiji navdušeno govoril o svojem delu, nam v živo pokazal, kako se s
kovaškim kladivom oblikujejo žeblji, beseda mu je tekla iz izkušenj in z veliko
željo prikazati svoj kraj zanimiv in privlačen.
Kovaški meh je bil nepogrešljiv pri
kovaškem delu. Ob stiskanju in raztegovanju iz njega piha zrak, potreben za
gorenje ognja na ognjišču. Veliko nas ga je prvič videlo.
Tla muzejske hiše v Lokovcu, te odročne vasi, krasi pravi
pravcati mozaik. Zlepa se kaj takega ne najde v privatni hiši! Roža, narejena
iz množice kamenčkov, pomenljivo priča o imovitosti lastnika te hiše. Kakšne
želje si je izpolnil z njim?! Zagotovo veliko osebno predanost svojemu kraju in
rodbini. To sta kazala tudi oba domačina sogovornika. Vredno posnemanja. Lep
dan je bil!
Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj
Komentarji
Objavite komentar