Štefanja gora (748 m)
Ko nam je pred časom naš vodnik omenil,
da imamo za nedeljo 17. marca planiran pohod na Štefanjo goro, smo se
spogledali: »Ja, kje pa je to?« Ob omembi, da se ta gora nahaja nad vasjo
Adergas pa smo se spet spogledali, nekateri so celo podvomili, da je to v
Sloveniji. Res premalo poznamo Slovenijo. Zapeljali smo se torej do Cerkelj na
Gorenjskem in nadaljevali do vasi Adergas, kjer smo pred nekdanjim ženskim dominikanskim
samostanom Velesovo in njemu pripadajočo župnijsko cerkvijo, pustili svoje
avtomobile.
Nekaj časa smo hodili po asfaltni cesti
ob levi strani obzidja samostana, potem pa po pešpoti prišli v gozd in tu smo
se kar strmo vzpenjali.
Sveti Dominik, po katerem je samostan
Velesovo dobil svoje ime, je bil velik Marijin častilec, zato ni bilo nič
nenavadnega, da je predstavljala velesovska cerkev več stoletij božjo pot za
romarje iz cele Gorenjske pa tudi drugih pokrajin. Menda je veljal celo rek, da
kdor zaradi oddaljenosti ne more romati na Svete Višarje, naj pa roma k Mariji
v Velesovo.
Ob poti na Štefanjo goro pa je tudi
danes veliko verskih znamenj.
Po približno polovici prehojene poti smo
prišli na razpotje dveh poti, leva pot naprej se imenuje »Mimo šterne«, desna
pa »Mimo klopc«. Ob razpotju stoji manjša kapelica, na drevesu pa je obešen
zvonec želja, na katerega smo pozvonili….., verjetno smo v mislih imeli vsi
enako željo: da bi še dolgo skupaj lahko hodili v hribe.
Mi smo nadaljevali po desni strani in
kmalu prispeli do treh zaporednih klopc, po katerih se pot imenuje. Tončka in
Ivan sta za počitek izbrala srednjo klopco, s katere je bil menda najlepši
pogled na Gorenjsko pokrajino in prostrana polja pod seboj.
Ko pot preide iz gozda na prostran
travnik, se pred nami odpre lep pogled na Štefanjo goro s cerkvijo, do katere
ni bilo več daleč.
Čeprav z ne prav visoko nadmorsko
višino je Štefanja gora imeniten razglednik po celotni Gorenjski in še veliko
dlje. Mi se bomo po lep razgled morali vrniti ob kakšnem bolj jasnem dnevu,
danes so na nebu pač prevladovali oblaki. Glede na to, kar je omenjeno na
začetku tega zapisa, nam bo pa malo boljše poznavanje teh in okoliških krajev
samo koristilo.
»Vesele
planinke«
Vodnik:
Herman Rednak
Besedilo
in slike: Mimi Mlinar
Komentarji
Objavite komentar