Triglav, 17.9.2023

 Čeprav za nedeljo 17.9.2023 ni bil predviden pohod na Triglav, temveč na Veliko Špičje, smo se vseeno ob 3h zjutraj v Polhovem Gradcu zbrali in se proti Dolini Vrat podali. Ob 4.30 smo z urnim korakom in naglavnimi lučkami odhiteli do začetka vzpenjanja poti čez Prag. 

Bolj kot smo se dvigali, bolj megleno je bilo nad nami. Ura je bila okrog 5.45 ko se je pričelo kar pošteno daniti, tako da smo lahko naglavne lučke pospravili v nahrbtnike. Ko smo prišli do določene nadmorske višine pa se nam je odprl pogled kako je megla prekrila dolino v nekakšno morje, iz katerega so ven štrleli samo tisti visoki vrhovi. 

Zaradi varnosti, ker bi želeli iti še v hribe smo si oblekli plezalne pasove, da slučajno na zdrsnemo prehitro s hriba saj so bile skale kar vlažne/spolzke. Malo preden smo osvojili Prag pa sta se nam lepo nastavila dva gamsa, katera sta verjetno lizala vlažne skale, saj se za nas in ostale planince ki so šli mimo njiju sploh nista zmenila. Preden smo se začeli vzpenjati na Kredarico po podih smo še malenkost prigriznili na jutranjem sončku in ob družbi gorskega krokarja. 

Kar močno je že grelo ko smo prišli do Kredarice, zato smo tu malo počivali, se pretovorili tako, da smo na vrh Triglava vzeli le najnujnejše, ker zakaj bi morali vse stvari nesti navrh in potem nazaj dol, če jih za gor ne potrebujemo. Tako smo potem imeli lažje hrbte in smo se z urnejšim korakom povzpeli na vrh Triglava v skupnem času s postanki je naneslo na malo manj kot 6 ur. 

Na vrhu nas je presenetilo, to da so bili skoraj vsi na vrhu tujci, zelo veliko Srbov, ker so kot smo kasneje opazili na vrh Triglava hodili v večih manjših skupinah. Morali smo krstiti še 3 člane, ki so bili na Triglavu prvič :). Malo smo prigriznili in uživali v razgledu ves čas pa je nad nami krožil helikopter, takrat se je še dobro videlo, ko pa smo se začeli spuščati in ko smo prišli čisto nazaj do Kredarice pa je bil Triglav odet v megleno odejo. 

Na Kredarici smo se za malenkost oddahnili in posončili nato pa počasi krenili proti Staničevi koči, kjer smo izvedeli, da jim je zmanjkalo makaronov in so imeli le ričet s klobaso, nič zato, nekaj toplega je pasalo pojesti. Le cena naj je malo presenetila na koncu. Ko se je hrana uležala, pa nas je čakal samo še spust nazaj v dolino. Ubrali smo pot pod Cmirom, ki je označena z možiclji. 

Za spust v dolino zelo dobra pot, saj se hitro spuščaš po melišču ni pa tako dobra za hojo navzgor, ker bi potreboval kar nekaj ur, da bi prišel do vrha. Ko smo se spustili nazaj na 1000m n. v., smo bili malo prenizko avti so bili višje gor, smo morali nazaj v klanec po cesti, da smo prišli do avtov. Skupno smo potrebovali 11 ur in pol z vmesnimi postanki in malicami pozna se, da nismo hodili tako hitro bolj na ''izi'', le dovolj hitro, da smo prišli še pred temo nazaj v dolino. Lepo smo se imeli in vreme se je kljub napovedanim občasnim ploham obdržalo vsakršnega dežja.

Pohod vodila vodnik Igor Dolenec in pomočnik Uroš Malovrh