24 ur po PPP - 2011
Pred več kot desetimi leti se je nekaj planincev PD Blagajana odpravilo prvič na pohod, da v enem zamahu prehodijo celo Polhograjsko planinsko pot. Spali so na senu, hrano in prtljago pa so za vse tri dni nosili s seboj. V naslednjem letu se je število pohodnikov povečalo, zajtrke in večerje pa smo si privoščili na kmetijah odprtih vrat.
In zakaj na prvem mestu fotografija kranjske lilije? Ker jo vedno pričnemo iskati že v Babni gori, gremo mimo Ključa, Korene, Butajnove, Sivke, Črnega vrha.....in na koncu jo vedno najdemo na Grmadi. Ampak roža je vredna, da prehodimo zaradi nje približno 60km in preko 2000m višinske razlike.
Vzpon na Koreno je eden od najstrmejših delov poti, ki daje občutek, da si v "ta pravih" hribih
Po dobri večerji na Koreni, spančkanju na kozolcu, smo si zajtrk privoščili na Samotorci. Vmes smo se seveda povzpeli še na Kožljek. Potem pa najprej v dolino, da smo lahko začeli z vzponom na Butajnovo.
Na Čamerjah nas vedno zanese s poti k mladi družini, kjer si malo oddahnemo, napolnimo naše baterije z novo energijo in "odpujsamo naprej"...
Malo gori, malo doli. Ko to nekajkrat ponovimo, je ura dvanajst. Čas za kosilo. Pri Žlebedrovih smo vedno lepo sprejeti. Ne vem, kdaj se jim bomo oddolžili.
Iz doline zopet v hrib k Rusovemu atu. Mi smo vedno veseli srečanja z njim in njegovimi, pa tudi on ne more skriti zadovoljstva.
Počitek tukaj, počitek tam, vmes pa hoja in že smo na Črnem vrhu. V šoli smo prespali v telovadnici. Hvala ravnateljici Simoni. Po odhodu iz šole smo vedno prerojeni, počutimo mladi kot prvošolčki.
Preko noči smo se čudežno razmnožili. Od šole proti Tošču se nas je odpravilo še enkrat toliko, kot nas je do šole prišlo.
In zakaj na prvem mestu fotografija kranjske lilije? Ker jo vedno pričnemo iskati že v Babni gori, gremo mimo Ključa, Korene, Butajnove, Sivke, Črnega vrha.....in na koncu jo vedno najdemo na Grmadi. Ampak roža je vredna, da prehodimo zaradi nje približno 60km in preko 2000m višinske razlike.
Vzpon na Koreno je eden od najstrmejših delov poti, ki daje občutek, da si v "ta pravih" hribih
Po dobri večerji na Koreni, spančkanju na kozolcu, smo si zajtrk privoščili na Samotorci. Vmes smo se seveda povzpeli še na Kožljek. Potem pa najprej v dolino, da smo lahko začeli z vzponom na Butajnovo.
Na Čamerjah nas vedno zanese s poti k mladi družini, kjer si malo oddahnemo, napolnimo naše baterije z novo energijo in "odpujsamo naprej"...
Malo gori, malo doli. Ko to nekajkrat ponovimo, je ura dvanajst. Čas za kosilo. Pri Žlebedrovih smo vedno lepo sprejeti. Ne vem, kdaj se jim bomo oddolžili.
Iz doline zopet v hrib k Rusovemu atu. Mi smo vedno veseli srečanja z njim in njegovimi, pa tudi on ne more skriti zadovoljstva.
Počitek tukaj, počitek tam, vmes pa hoja in že smo na Črnem vrhu. V šoli smo prespali v telovadnici. Hvala ravnateljici Simoni. Po odhodu iz šole smo vedno prerojeni, počutimo mladi kot prvošolčki.
Preko noči smo se čudežno razmnožili. Od šole proti Tošču se nas je odpravilo še enkrat toliko, kot nas je do šole prišlo.
Komentarji
Objavite komentar